F E B R U A R

Uh, je še mrzlo, zunaj škripa, je pusto. Pa kaj, saj
čebelar naš se je oglasil, sladko prinesel nam je pogačo.
Dišeča masa dobrega okusa želodčke naše lačne bo ogrela, pognala kri, kraljico vzpodbudila, da upanje rodu bo povrnila.

Sonce rado zgodaj skozi veho že pokuka, vabljivo kliče nas:
le ven na plano, v kotičke skrite, kjer že morda diši rešitev.
Poiščite si cvet bel ali rumen,  dišeč,  morda meden  ali pelod
krušni, da z njim družini mladi obnovite dar užitni.

Toplota za dušo je in za telo, zato le ven, le ven na sonce
pohitimo, s pelodom obdane si svoje delo pozlatimo. Včasih
prežene hladen dež nazaj nas v domovanje, drugič veter
premočan, a sladka medičina nas vedno znova zvabi
na travnik naših sanj.

Močno poveča čebelja se družina, v panju vrši od dela.
Krepko zaviha se rokave, od cveta do cveta – potreba je
velika, nabira se in rabi hrana, material gradbeni, mana,
da rod naš krepi se in širi svoj prostor v dragi nam naravi.

Postaja v panju tesno, tesno, kar pretesno. Je sestric,
bratov, delavk in stražarjev, prostor vsak bi, pogače del.
Hrane polna zdaj je kašča, pojavi se kraljica mlada, stara
pa spremembe si želi, zato adijo mlada, roj z njo v svet zbeži.

Naporni dnevi se vrstijo, ker v gozdu delo je težko, saj obrati
kostanj, jelko ni prav nič lahko. A kaščo treba je napolnit,
dokler  narava sok svoj blagodejni ponuja nam v zakup,
zato le vkup uboga gmajna, je delat treba, da ne bo obup.

Vročina, dež in nepričakovani hladni dnevi niso prav prijetni,
ko hiteti moramo naravi vzeti še tisti mali preostanek sladki.
Tega je vse manj in manj. Na srečo našo priskoči pravočasno
na pomoč nam in po potrebi naš vedno zvesti čebelar.

Glas znani vpraša nas če hrane je dovolj, ali morda tare
nas kak drug problem. Sicer nas vabi, da v ajdi,
zlati rozgi, nožice svojeokrasimo, si še zadnje
vitamine priskrbimo, da kašča bo bogata,polna, pestra,
miza zlata vso dolgo, predolgo zimo.

Vsak topel dan potreben za naša je telesca, ven
poletimo, rožice vsake se razveselimo. A ker bližajo
se hladni dnevi, hitimo, v panju marsikaj postorimo,
da stanovanje primerno pripravljeno bo na dolgo, mrko,
hladno, nič kaj prijazno prezimovanje.

Le tu in tam nasmehne kak se rahel, topel dan,
da lahko pokukamo na plan, nato pa hitro spet jo
smuknemo v naš topli panj. V upanju na tople dni
se v sen potopi naš vsakdan. Le mirno spi naj rod moj mali,
saj bdi nad nami spet naš skrbni čebelar.

Za praznike ob koncu napornega leta, naj tudi čebelar privošči
medeno pito si in sladke medenjake, saj družini naši v panju
priskrbel je toplo pregrinjalo, poslikal naše domovanje,
zaželel kratko zimsko potovanje, nam voščil mirno spanje
ter sladke, sladke, sladke sanje.